Mavrica v pravljici

Res. sploh niso čudni. Vsaj tisti ne, ki so se znašli na Blogijadi 2008. Za družbo prav prijetni, nekateri simpatični, drugi klepetavi, eni nalezljivo dobre volje. Večina dobrosrčnih, nekaj podjetnih in polnih načrtov, malenkost vročekrvnih, ki smo se hladili v mrrrrrzlem potoku.

Ker sem se javila za pripravo Pohorskega piskra, sem se lotila priprav na Blogijado 2008 že v petek. Nabavila sem sestavine in se spravila sredi noči skoraj na vrh Pohorja. Nasproti mi k sreči ni prišla ruška medvedka, ampak samo jazbec, pa še ta se je ustrašil mojega rumenega kanarčka in objektiva, zato ga na sliki ni. Vidi pa se , da sem vozila po lepi makadamski poti do hiše Helge, ki ima prvega soseda oddaljenega samo sedem kilometrov.

Zjutraj je bil seveda z njenega “ganga” lepši razgled na Ruše.

Pa ga ni bilo časa občudovat, ker je bilo že treba v Ljubljano po Anno, potem pa poiskat Iški VIntgart, do katerega prideš čisto preprosto, če več, kam moraš it

In tam se nas je polovica zbrala  in raziskovala naravo.

res je, nismo bili sami, na sliki se vidi, tudi od blizu, da smo imeli čast videti avtohtonega prebivalca Vintgarta:

NI se pustil motit, mi pa tudi ne.

Imeli smo svoje paparazze.

Svojo hrano: pohorski pisker in solate in kruh in zaseko in torte, torte, torte, …

Noč je imela svojo moč, prav tako tudi bovla ..

Še preden se je zvečerilo, so prikapljali za nami skoraj vsi manjkajoči. Blogijada 2008 se je kljub vsemu končala, ko smo pokurili še zadnje poleno in  pospravili smeti za sabo.

Potem pa se je začel oster protest Anne in mene, ki se nikakor nisva pripeljali iz Maribora v Ljubljane in Iški Vintgart pogledat na uro.

Saj sva že pred tem sprejeli vroče povabilo Sexa, ki noči ni hotel prebiti sam. Pod streho pa ni vzel le naju, ampak tudi Kašperja. Kako smo se poparčkali, kdo je bil spodaj in kdo zgoraj, ali je kdo imel čas spanje in če je kdo smrčal, pa je čisto druga zgodba, ki nima z Blogijado 2008 skoraj nobene zveze.

V glavnem, rjave kopalke so prišle prav, zelena majica je čudovita, tiger ni rjovel, mačka pa tudi ni bilo.

Od piskra je ostalo bore malo, le dve porciji, rezervirani za Si.Ra, ki se je Blogijadi izognil, zato bomo danes pri nas imeli za kosilo pisker. S Helenco nisva imeli skoraj nič časa opravljat morfeja in Sparkice, tako da se jima ni kolcalo, Človek je bil odličen in malo malo piromansko razpoložen do Gansov, Piroman je delil s Kandelo inštrukcije in torte, …. NO, saj ne morem omeniti vseh.

Imeli smo se fajn. Cel kup slik imam na računalniku, z veseljem jih zamenjam s tistimi, ki so tudi bili tam in ujeli mene v objektiv.

Sia nekst tajm.

Danes je Mednarodni medijski center RTS tudi uradno odprl vrata svojih novih prostorov v Prešernovi ulici v Mariboru. V sodobno urejenih prostorih in štirih studiih  (vse sem si ogledala, eden je še celo na terasi) z najnovejšo tehnično opremo (kamere, luči, reflektorji, …)  in z  izkušeno ekipo ima vse pogoje za razvoj v enega največjih in najboljših tovrstnih centrov. Kot pravi Janez Ujčič, generalni direktor in odgovorni urednik, ima center vse možnosti, da postane osrednji komunikacijski center v mestu, s programom, ki bo zanimiv lokalno, regionalno in nacionalno ter tudi internacionalno. Da bodo le poskrbeli za kvaliteten program!!!

Novice, ki jih pripravljajo, lahko spremljamo v živo prek televizorja ali pa celo kar v avli Unionske dvorane, na “licu mesta”! Lepo se postavimo pet minut pred novicami tja in prijazno pomahamo voditelju. V istem studiu bodo snemali tudi Monitor in Fokus z več gosti, kar pomeni, da kdor gleda oddajo iz avle, vidi tudi kaj je za kamero, ne samo pred njo.

Zanimivo pa je tudi, da je prejšnji mariborski župan predvideval podrtje dvorane, v kateri je zdaj veliki studio RTS-a. Ko jo je hotel pred leti Ujčič s sodelavci najeti skupaj z ostalimi prostori, mu prav nič ni bilo prav.

Saj bi o županih, ki so preveč togo držali vajeti v rokah, še kako rekla, a kaj ko ni to tema tega zapisa.

Naše mesto so zastopali na OI atleti Sonja Roman, Sabina Veit in Damjan Sitar, ki sicer trenira v Slovenski Bistrici, veslači Rok Kolander, Gašper Fištravec, Jernej in Janez Jurše, Janez Zupanc in rezerva Marko Grace ter trenerji: Dušan Jurše, trener veslačev, Robert Rudelič, trener atletinje Sabine Veit, in Joszef Babinyecz, trener atletinje Sonje Roman.

Vsi športniki, razen Sitarja, ki trenira v atletskem društvu Slovenske Bistrice, in trenerji so iz županovih rok prejeli mestne pečatnike za uspešen nastop in strokovno podporo. Sitar bi, glede na to, da je ponosen Mariborčan in uspešen tekmovalec, kljub slabim pogojem za treninge in priprave, lahko prav tako prejel mestni pečatnik. Tako pa je zopet izpostavljen in na nek način tudi zapostavljen. V naslednjih dneh bo izvedel, ali bo končno imel urejen status in možnost za boljše priprave na tekmovanja. Zdaj usklajuje službo v Mariboru  in treninge v Sl. Bistrici, manjka mu fizioterapija in še kaj, kar je za vrhunskega športnika - nosilca državnega rekorda nujno potrebno.  Pravi, da če mu ne bodo uredili statusa, ne bo mogel več nadaljevati športne poti. Mogoče pa se bo kot alternativa našel dovolj finančno močen sponzor, ki mu bo pokril vsaj osnovne stroške.

Tako pač je pri nas, eni imajo več možnosti, drugi manj.

Sicer pa so se vsi skupaj imeli v Pekingu odlično, kar sem med drugim zapisala v našem Utripu. V petek ga že lahko beremo.

“Moški ne sme z računalnikom ravnati tako kot z žensko! Računalnik potrebuje ljubezen!”

Mogoče bi pa tole pomagalo danes tudi meni ….

eh, f****************k

Aja, drugo stanje iz naslova ne pomeni nosečnosti.

V živalskem svetu, pa tudi v našem človeškem, sploh če govorimo o tako primarni stvari, kot je seks, imamo alfa samce, tu in tam kako alfo samico, beta samice in uboge revčke, omega samce. Alfa samci so tisti samci, ki imajo v neki skupini glavno, vodilno vlogo. Če gledamo volkove, hitro spoznamo alfa samca. To je tisti samec, ki ima najbolj zravnan hrbet in visoko dvignjen rep.

Pri ljudeh pa je to seveda tisti tip, ki je pokončen, vitalen, vzdržljiv. Tudi če po videzu ni najlepši med samci, se ženske iz njegove skupine, lahko ožje ali širše, lepijo na njega. Ker ima v sebi tisto nekaj, tisti magnet, ki ženske kar privablja zraven. Diši po testosteronu, lahko se tudi ukvarja s športom. Ko pride iz fitnesa ali kakšnega drugega športnega udejstvovanja, njegov znoj ne smrdi po nervoznem tipu, ampak po zmagovalcu. Ženske ga zavohajo in postanejo med nogami vlažne, vsaj malo. Tudi če imajo doma tipa, ki jim vdano in zanesljivo služi, si ne morejo kaj, da ne bi vsaj enkrat sanjale o alfa samcu.

Mlade in stare mačke zbrane okrog alfa moškega so beta ženske. Če alfa tip nima svoje alfa ženice, so najsrečnejše in najbolj vdane mu sužnje seksa, mogoče tudi ljubezni. Tako bo, kot bo rekel alfa moški in ženske se mu bodo podredile. Če bo hotel dve naenkrat, ju bo dobil in z njim delal, kar se mu bo takrat zahotelo. Če pa se katera upre in noče delati po navodilih, pa jo pošljejo iz skupine, z izgovorom, da ni vredna tega plemenskega žrebca.

Dobro je, da je nekje v bližini še tip, ki je »nikakav«, nesamozavesten, po možnosti grd in neprivlačen. Pravi tip omega samca. Zaradi tega lahko alfa moški takega omega tipa skorajda raztrga. Mu gnjavi, ga ponižuje, ga žali in ustrahuje. Saj alfa tip ni nič kriv, če se omega tip pusti. To je čisto njegov problem.

Hudo pa je, če se neki skupini moških in žensk, ki so že razporejeni po vlogah, pridruži alfa tip z neke druge skupine. Takrat pa se ženske zmedejo, tipa pa skorajda stepeta. Če sta bolj civilizirana, se bosta pomenila, da je lahko samo en »ta glavni«, ali pa najdeta moderno, bolj človeško, kot pa živalsko, varianto tekmovanja in ugotavljanja, kdo je boljši.

Če pri psih velja, da alfa samec podredi kuzle v radiu nekaj kilometrov, potem velja pri moških podobno, samo da se kilometri spremenijo v firmo ali pa v družbo.

Primer iz lokala spominja na živalski svet. V nek lokal že prihaja skupina ljudi. Stalne stranke, nekaj parov in nekaj samskih, ki iščejo drugo polovico, ali pa se ne pustijo ujeti. Med njimi je seveda alfa tip, na katerega padajo vse ženske. Diskretno, včasih pa manj diskretno jih redno ali občasno nateguje. Druga na drugo se jezijo, hkrati pa tekmujejo zanj.

Nekega dne pa se eni beta pupiki, ki še ni dolgo v skupini, na kavi pridruži njen prijatelj, ki ima prav tako vse lastnosti alfa moškega, saj ima svojo skupino, ampak nič ni narobe, da pregleda in razširi teren. Takoj ko je vstopil v lokal, ga je stalni alfa tip začutil. Niti pogledal ni proti vratom, pa je vedel, da je v prostor vstopil tekmec. Prišlek je dobro trzal na pupiko, hotel jo je osvojiti in podreti, pa se je stari alfa tip kar pridružil parčku. Usedel se je k mizi, kot da je šef in da je to razumljivo. Pa se je začelo čez nekaj trenutkov. Osvajalcu ni bilo prav, da je oni prisedel, pa je skušal previdno (ker je vedel, da ni na svojem terenu), odpraviti tekmeca. Oni pa se je delal neumnega. Pa sta začela nezadržno tekmovanje za seks pri pupiki. Kdo bo koga? Stari pretkani tip št. 1 jo je prijel prek ramen, da bi pokazal, da je njegova, ona se je po damsko umaknila, pa jo je alfa št. 2 prijel za roko in jo dal na njegovo nogo. Ker ji je postalo nerodno, se je rešila in rahlo umaknila. Pa sta začela onadva s tem, kdo jo dlje in bolj pozna, kaj ji lahko kdo nudi. Nekakšno moderno, civilizirano, čeprav zelo otročje dokazovanje moči in premoči. Otročje ali pa moško? Samo malo je še manjkalo, da bi si slekla majice in pokazala radiatorje na trebuhu. No, saj jih je pupika že pri obeh videla, tako da to ni bilo potrebno.

Kdo je zmagal, je tako vseeno, važno je, da veste, kdo je alfa samec.

Lep pozdrav od danes milega Babjega hudiča

Ena mična gospodična je danes hodila po Mariboru in delila letake za Špas fest, ki se te dni odvija v našem totem mestu.

ja, živa poslikana reklama za jutrišnji zaključek body paintinga je bila.  Tako da gremo jutri ob 18. na vrt Muzeja NOB.