Spustili so me iz … zapora

Končno priznam. Včeraj, tik pred kosilom, sem še zadnjič pogledala skozi okno z rešetkami. Zadnje minute mojega ‘bivanja’ v Zavodu za prestajanje kazni so se vlekle. Prevzel me je nepopisen občutek, da bom čez nekaj trenutkov zunaj, vsi tisti, od katerih sem se poslovila, pa ostajajo noter. Pri stopnišču sem počakala, da je paznik odprl velika železna vrata (spet rešetke!!!), šla sem v pritličje, si ogledala delavnico, kjer se lahko med prestajanjem kazni zaposliš, pozdravila sem še nekaj ljudi in nato sem ponosno z dvignjeno glavo stopila ven, na cesto. Ne bom več med štirimi stenami. Zunaj sem. Poslovila sem se od G., ki je prav tako odšel iz zavoda, šel  je v mesto, jaz čez most, proti trgovskemu centru. Sredi mosta sem se ustavila. Sonce je sijalo in mi poljubljalo lica, po katerih so polzele solze. Veter, ki je rahlo zapihal, jih je posušil, še preden so spolzele do roba. Z vsemi pljuči sem zajela zrak. Aaaaaaah. V roke sem vzela telefon in poklicala zadnjo klicano številko. (Babek, zadnje čase se veliko kličeva!) “Babek, zunaj sem!!!”

V trgovskem centru je sledilo dolgo kosilo in izčrpen pogovor o zaporu, kako je biti tam, kako se preživlja dneve, kako se zamotiš takrat, ko nimaš dela v delavnicah ali kuhinji, oz. če delaš nekje zunaj, kar ti je tudi omogočeno, če le prideš nazaj ob določeni uri. Kdo je najlepši paznik, pardon, pravosodni policist, … Kako je biti sam v sobi in zreti ven, skozi okno z drobnimi luknjicami med železnimi palicami, ki ti ponujajo pogled ven, na svobodo. Kako je igrati košarko na asfaltnem dvorišču, obdanem s treh strani z visoko zgradbo, na četrti strani pa je visok zid, na njegovem robu pa žica. Kako je sprejeti obisk. Kako je lepo šteti zadnje dneve (v jugovojski so včasih rekli, da ‘brojiš sitno’), na drugi strani pa: kako se ti vlečejo dnevi, če jih moraš preživeti za rešetkami več kot za dve leti in pol.

Kje je boljše, v Mariboru, Celju ali na Dobu? Ne moreš soditi, če nisi bil povsod. Soditi. Obsoditi. Obsojenec. Obsojenka.

Zvečer sem se ponovno zjokala. Tokrat niso solze samo polzele. Tekle so, vse slane, po licih, na ramena, v usta. Brisala sem jih v robček in vzglavnik. Spomnila sem se nekoga, ki upa, da bo čez nekaj dni odšel ven. Pred leti je naredil eno veliko, strašno napako. Za katero ni nobenega opravičila in izgovora. Takoj mu je bilo žal.  A bilo je prepozno. Bilo je že storjeno. Koraka nazaj ni mogoče narediti. Prevzel je popolno odgovornost. Po nekaj letih plačevanja za storjeno napako ter kesanja in obžalovanja, se je v Zavodu naučil kuhati, spoznal je ljudi, s katerimi prej nikoli ni imel opravka, si z njimi delil sobo in izmenjal besede. Prišli so in odšli. On je ostal. In zdaj šteje dneve, do dneva, ko bo odšel na prostost. In se spominja oči svojega otroka, ki so mu rekle, ko so ga ‘zašili’: “Prav ti je!”
Spomnila sem se drugega moškega, ki je kot najstnik storil nekaj dejanj, ki so ga zaznamovala za vse življenje. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred tem. ‘Prijatelji’, s katerimi se je družil takrat, so drugačni od prijateljev, s katerimi se druži zdaj, na prostih vikendih, ki jih dobi za nagrado, ker upošteva pravila hišnega reda. a pred sabo ima še vsaj dve leti. Če bo v redu, če bo ‘priden’, ga lahko pomilostijo, mije rekel, preden sva se poslovila. In kaj bo delal zunaj? Kako se bo preživljal? Ne boji se. Pravi, da bo dobil službo. ker mu ni hudo delati. Pred leti, v zaporu, je končal šolo za kuharja. Tako da, če ne bo drugega, bo kuhar. Sešteva: 11 let in nekaj mesec, pa še dve leti in pol.

In jaz? Da bi upoštevala pravila in red? Upornica po duši. Jezikava ženska, ki odpre usta, če vidi, da se nekomu godi krivica. Ki vedno pove, kar misli. Težko. Če bi morala ostati dlje časa v Zavodu za prestajanje kazni, verjetno ne bi več delala napak, ampak bi vedela, kdaj moraš kam stopiti, kaj reči, kje biti. Hitro opraviti svoje, gledati televizor na hodniku, ali v svoji sobi (kjer bi bila sama ali pa bi si jo delila še s sedmimi ženskami). No trenutno bi bila v MB edina zaprta ženska, ker druge tam ni.

Koliko časa bi (še) zdržala? Bi me prijatelji in družina obiskovali, bi me podpirali pri moji osebnostni rasti, bi mi pomagali pri iskanju dela zunaj, na prostosti? Bi me grabilo domotožje? Koga bi najbolj pogrešala, za kom bi hrepenelo moje srce, …? Bi se še razumela s pazniki, bi me razumeli oni?

V Zavodu za prestajanje kazni sem bila izjemno kratek čas, kot novinarka, ki se je pogovorila z direktorjem, pazniki in zaporniki. In priznam, dovolj je bilo. Stvarno, realno in čustveno. Vse vtise, vsa dejstva moram spravit na papir in jih oddati v uredništvo. Ob koncu pisanja prispevka pa se bom odločila, ali napišem tudi to, da sem jokala.  Ne ker bi mi bilo hudo, da sta sogovorca zaprta (saj morata bit, ker sta naredila velike napake). Jokala sem od ganjenosti, ker sta mi oba zaupala svoji življenjski zgodbi. Tu jih zdaj še ne morem objaviti. Eden je naredil napako po neumnosti, drugega je njegovo življenje vodilo v napake. Oba sta zdaj na istem. V zavodu, kjer so ju naučili prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Vsako dejanje ima posledice. Zakon ‘vzrok - posledica’ ne deluje pozitivno ali negativno. Enostavno deluje. Kot karma.

Kar narediš, dobiš povrnjeno z obrestmi. In če česa, kar bi pravzaprav moral narediti, ne narediš, ker se bojiš posledic, ti ni prihranjeno. Obresti so še večje pri dejanjih, ki jih nismo naredili, pa bi jih morali.

Popoldan je bil lep, z Babekom. Dodatno ga je popestril visok temnolasec, rahlo utrujen zaradi nekajdnevnega praznovanja, prav tako kot jaz pije zeleni jasminov čaj, če je le prava priložnost. Prisluhnil je moji misli, jaz pa njegovi. Poleg sladice sem dobila šampanjec, na njegov račun. Hvala.

Lepo je biti svoboden!!!!